O deklici, ki se je učila od cvetlic in valovala z barvami.

    A children’s story about activating chakras with flowers and their colours.

Življenje nikoli ne stoji na mestu. Nosi nam drugačne trenutke. V kombinacijah, ki jih še ni bilo. Ampak deklica tega ni vedela. Mislila je, da samo njej staro polzi iz rok. In samo njo preseneča novo. Sključeno je nosila svoje telo in pogled usmerjala v tla. Kjer se ne vidi daleč. Njene misli so bile prevečkrat črne. Brez barv.

»Kaj naj storim, da se bom počutila bolj živo?«

Odgovori niso nikoli daleč, ko jih iščemo.

Tudi iz tal lahko pokukajo zakladi. Cvet rdečega hibiskusa ji je zaupal skrivnost. »Med nami se smuka zgodba o preživetju in varnosti. Če želiš zaupati v prihodnost, se ovij v rdečo in bosa stopaj po zemlji.«

Rdeč cvet je bil zdaj čisto tiho, poleg njega je na tleh ležala živordeča ruta. Deklico je močna rdeča barva popolnoma hipnotizirala. Odnesla jo je domov in pred ogledalom opazovala, kako se je njeno telo vzravnalo in pogled dvignil.

Počutila se je bolje. V sebi je začutila pesem. Vendar besed ni bilo od nikoder.  Videla je sliko, pa je ni mogla izliti na papir.

Bosa se je odpravila v naravo. Njen pogled je ujela oranžna lilija. »Oranžna je barva dobrega počutja, užitka in ustvarjalnosti«,  ji je šepetala.  »Če želiš sprejemati druge ljudi, nove izkušnje in nove ideje, se odeni v oranžno.«

Oranžni odsev je ob plapolanju na tla postajal žareče oranžna ruta. Pred ogledalom se ji je po dolgem času zazdelo, da v plesu uživa.

»Ko sem sama, si upam plesati… Želela bi biti tako prepričana vase tudi, ko me kdo gleda.«

Želje komaj čakajo, da se uresničijo, ko jih povemo na glas.

Tokrat ji ni bilo treba iskati cvetlice. Njen pogled je že segal dlje, pred njo se je razprostrlo veliko rumeno polje regrata. Vsak cvet zase je rumeno žarel. Nič sramežljivo, nič tiho. »Nekega dne bom lučka in tisoče mojih padalc bo poletelo, kamor bodo želela. Kopanje v rumeni in zibanje z boki te bo navdalo s  samozavestjo, z občutkom, da sama usmerjaš svoje življenje«, so veselo čebljali rumeni cvetovi.

Ruto, ki jo je našla na polju rumenih cvetov, je odnesla domov in se še sama učila o samozavesti in lastni vrednosti.

Sprehodi v naravi so postali dekličin najlepši del dneva.

Ko se spreminjamo sami, vidimo cel svet drugače.

Ugotovila je, da svet ni več črn, svet je vendar zelen. Vsi odtenki zelene so božali njene oči in srce. Dozdevalo se ji je, da zelena barva poje o ljubezni, veselju in miru. Tokrat ni potrebovala nikogar, da ji pove, kaj mora početi. Njeno telo je samo zaplesalo od veselja, da živi v tako čudovitem svetu.

Bolj kot je v njej raslo veselje do življenja, bolj si je želela imeti prijatelja. »Ne znam se pogovarjati z drugimi, ne znam povedati kar čutim.«

»Katera izmed vas mi lahko pomaga?«

Ko se želimo nečesa naučiti, se vedno pojavi učitelj.

Oglasila se je modra hortenzija. »Vsak moj cvet je sestavljen iz večih tenkočutnih cvetkov, ki se morajo znati pogovarjati med seboj. Če želiš govoriti svojo resnico, se zavij v modrino. Poj, mrmraj in izražaj svoja čustva. Iskreno pogovarjanje in izražanje same sebe ti bo prineslo najboljše prijatelje.«

Sonce na njenih sprehodih je svetilo vedno močneje. Tokrat so jo koraki pripeljali do polja sivke.

Ko se prepustimo, vedno pridemo na pravo mesto.

»Cvetlice so ti pomagale videti že toliko barv, da si danes kar vedela, da moraš k nam. Naša barva ti pomaga videti veliko sliko sveta. Imela boš več domišljije, jasneje boš razmišljala in se hitreje odločala. Ko boš plesala z indigo barvo, zapri oči in glej z notranjim očesom. Nagni se naprej, zdaj te nič več ne drži nazaj.«

»Pridi k nam.« Klicali so jo cvetovi jasmina in njihova belina. V beli so skrite vse barve.

»Ti si sedaj zmožna videti notranjo in zunanjo lepoto. Vidiš sebe in svet, ki te obdaja. Zdaj boš srečna in mirna. Tekaj skozi življenje in ne pozabi, da je lahko vsak tvoj učitelj. Tudi barve in cvetlice.«

In ker življenje nikoli ni na miru, se moramo vedno naučiti kaj novega, da ga lahko razumemo in polno živimo.

Jadrolinija

   My first short story. About sliding doors. About love and about transformations.

Že tedne vnaprej sem vedela, da bo ta vožnja s trajektom razburkala vsa morja v meni. Bila sem sama. Kot si sam, ko umiraš. In ko rojevaš. Nikogar ni, ki bi lahko to storil namesto tebe. Čeprav ti vlažijo ustnice.

Morje je mirno. Dneva je konec. Erotično zlat odblesk dneva se je utopil v selfijih pijanih Avstrijcev v raztrganih kavbojkah zgoraj brez. Kot da se ne morejo odločiti ali jih zebe ali jim je vroče. V teh prehajanjih sem hvaležna za materialno. Ko najlepše salvadordalijevsko polzi v vztrajnosti spomina v vsej svoji čutni popačenosti, se lahko dotaknem oranžne rutke v kateri mi obraz zažari.

Tako pravi on.

Jaz pa obožujem koncepte. Odnose. Poglede od zunaj. Žgečkljivo všeč mi je bila ideja paralelnih svetov v Sliding Doors. Nikoli se nisem čisto pomirila s tem, da so taki poljubi za celo življenje. Hladni, ko čakajo, da se končajo.

On, ki vidi barve in on, ki vidi temo, sta dva. Dva moška. Dva pola mojega moškega arhetipa. Arhetipa mojega moškega. Moja paralelna svetova. Za vsak poljub, ki me po kriptonsko slabi, obstaja na drugi strani gone with the wind clark gablovski I want you to faint this is what you were meant for none of the fools you’ve ever known have kissed you like this have they poljub. In jaz sem na poti od drugega k prvemu.

Svetloba potrebuje temo. Bela potrebuje črno. Glasba potrebuje tišino. In ta dva moška potrebujeta eden drugega. Da njune barve vidim bolj jasno. Rojena sem na dan, ko me tarot karte zaznamujejo z zmernostjo visokega svečenika. Nespolen angel, ki z eno nogo stoji v vodi, z drugo na kopnem. Naj bi združevala nasprotja. V ozadju rumena, nov dan in nov začetek. Očiščevanje. Energija in moč duše. Duhovna moč in znanje. Takšne velike besede za nekoga, ki ga še vedno skrbi, kaj bo rekla mama.

Tudi mama me čaka na drugi strani morja. En dan prej sva jo srečala, ko je bila na poti tja. Ni me videla. Kako je mogoče, da so se ravno naše poti križale? V tej poplavi dimenzije prostora in časa jo je moja slaba vest naslikala ravno takrat v ravno tisto križišče. Saj me ni začudilo. Ко всему-то подлец-человек привыкает! Zločin in kazen. Tako je to pogojeno. Za generacije žensk.

I’m a bitch

I’m a lover

I’m a child

I’m a mother

I’m a sinner

I’m a saint…

 Včasih mi uspe, da sem ponosna, da sem se slekla in tekla po snegu in žgočem soncu naenkrat. Kdaj se vendar človek počuti bolj živ kot kadar teče? Drugič se mi zdi, da itak nikoli nisem imela izbire. Da življenje teče mene. In da je vedno samo ena možnost.

Težko se pripravim, da skuham isto stvar dvakrat. Preizkušam in spreminjam eksotične recepte, iščem nove okuse in nove sestavine. Vendar tega danes ne bi nihče videl, če bi me opazoval, kako v majhni, stari kuhinji delam obložene kruhke za na pot. Tega nisem počela še nikoli. Nikoli nisem pripravljala sendvičev za na morje. Kot da gre za visoko umetnost. Lepo sem jih zavila in zložila v vrečko. Skuhala sem coffee to go. Vzela kopalke. Edine, ki niso čakale na drugi strani.

Včasih se ustrašim te mesenosti. Kdaj sem se tako spremenila, da si naenkrat zaslužim vse to? Vsa ta leta je torej moji zdravi prehrani manjkala ljubezen. Nekoga. Vsa ta leta je manjkal nekdo, ki mi pokaže, kako se moram imeti rada. Nekdo, ki se bo obnašal kot da mu zares pripadam. Predrzno in z vso resnostjo. Vsak trenutek. Dneva in noči. Ko je zraven mene in ko ni. Nekdo, ki mi sleče hlačke medtem ko kuham. Poboža Venerin hribček. In mi pove, da sem lepa.

Kako je mogoče, da sem se šele pri teh letih naučila, da obstaja glava, duša, srce in maternica? Po tem, ko sem imela vse že nekaj časa v uporabi. Njemu je uspelo, da jo čutim, svojo maternico, svoj dom. Vse v meni se premakne, ko mi pove, kaj mi bo počel. Neolepšano. Realno. Moško. Dostojanstveno. Pohotno. Čutno. Vroče. Njemu je uspelo, da sem končno postala zemeljsko bitje. Da ne hodim več samo v oblakih. Ampak zibam boke, medtem, ko jih njegova roka čuva. In rada se oblečem v kopalke.

Tokrat se oblečeva zelo hitro. Kar sredi ceste. Iz celinskega v mediteransko. Kar nekaj časa sva že gledala v morje in iskala svoj kotiček. Isto morje. Ki nikoli ni isto. Ker nič nikoli ni isto. Nebo je bilo brez oblačka, cesta je bila prazna. Kako lahko neklišejsko poveš, da sva obstajala samo midva? Ustavila sva avto, ko se je morje razprostrlo. Objeto sva opazovala in čutila. Tako malo časa, da začutiš vse. Ker se ti mudi nekam, kjer ne boš čutil.

Home is where the heart is. Jaz povsod iščem dom. V novem okolju preračunavam kot Terminator. Da mi bo lepo, da mi bo udobno. On naredi isto. Poišče najlepšo skalo in udobno namesti blazino. Skočiva v vodo, se poiščeva, se spustiva, splezava ven. Vidi me na novo. Iz nahrbtnika vzameva sendvič in uživava v vsakem grižljaju. Kot vsakič, ko sva skupaj.

Od prvega pisanja. Od prvega pogleda. Od prvega srečanja. Od prvega dotika. Od prvega poljuba. Mi vesolje sporoča, naj ga obdržim. Tudi meni gre na smeh. Števila. Besede. Kačji pastirji. Najina pesem. Vse na svojem mestu. Vse ob pravem času.

V mojem svetu je 22 bila vedno ljubezen. Prepričana sem bila, da bom v tem letu spoznala ljubezen svojega življenja. Se z njim postarala in držala za roke v topli postelji, ko bova siva in zgubana. Rekla sem mami, da sem spoznala nekoga, s komer bom imela otroke. In jih imam res. Prvega septembra, na prvi šolski dan, sem ga prvič zagledala. Zdela sem mi je ljubezen na prvi pogled. Prepoznala sem ga.

36 je pa popolno število. Je število neba. Seštevek prvih osmih števil. Mesto brezpogojne ljubezni. Sporočilo, da je treba preusmeriti pozornost. Se prepustiti in zaupati. Tokrat je bil prvi dan počitnic. Je lahko življenje še bolj Jungovsko? Je moj Ego dozorel in začutil vzgib po popotovanju? Neomadeževana in Sirota in Bojevnica in Skrbnica smo dobile možnost za naprej. V kakšni drugačni kulturi bi mi pripravili obred, ki bi mi pomagal na mojem prehodu. Tukaj in zdaj sem pa prepuščena sama sebi. Mirim sebe in druge. Učim jih o stvareh o katerih nimam pojma.

Je na svetu kdo, ki se ne počuti vedno izgubljen? Kot otrok? Kot prevarant? Ko se delamo, da razumemo. Da vemo in da znamo. Edino ko čutim, se lahko umirim. In zadiham. Pri Njem se cel čas zanašam na to. Vse misli izginejo kot pri tistem, ki se ne dela, da meditira. Ko je prisedel, je moja glava postala prazna. Lepo prazna. Po celem telesu se mi je razlil mir. In povzročil nemir. Lep nemir.

Potem sem videla trave, vijolično obrisane v popoldanskem soncu. Pri najmanjši hiški na svetu. Ki pripada nekomu drugemu. Vse moje najljubše stvari na enem mestu. Majhne hiške, trave, sonce in poljubi. Nikoli ničesar nimamo v lasti, nič nam zares ne pripada in nikomur zares ne pripadamo. Osvobajajoče in na smrt strašljivo. Zato se vsakič znova odločim, da se popolnoma prepustim.

Pijeva kavo. Na sladkorčkih je napisan Najin horoskop. Perfect match ali total disaster. Kakor skombiniraš. V tem sem dobra. Znam izbrati boljšo možnost. Znam jo izbrskati iz nič. Znam dodati smisel in vsebino. V kupu neuporabnih stvari najdem zaklade. V secondhandih imam vedno občutek, da sem odnesla najboljše. Vidim zaklade, ki jih vsi spregledajo. Tudi v ljudeh.

Vedno sem imela rada stvari iz druge roke. Pri njih se mi zdi, da lahko začutim vrednost. Ne ceniš je samo zato, ker si zanjo drago plačal. Kvaliteta je dosti bolj očitna kot pri nerabljeni stvari. Zelo jasno je iz kakega materiala je. Kako kljubuje zobu časa. In dosti lažje jo pošlješ naprej v svet, če se ne obnese.

Nikoli me ni bilo strah staranja. In sprememb. Moja predstava vilinske ženske z dolgimi belimi lasmi v svetlih padajočih oblačilih z isklesanim telesom je zahtevala velike spremembe. Domine so se razporedile na novo. Vsak ima možnost, da izbira. In živi s svojimi odločitvami. Forever after.

Samo trenutek je potreben, da se vse spremeni. Tokrat je trajalo dvajset minut. Vse svoje misli sem usmerjala v trenutke prej. Zato me je toliko bolj predramilo kar je sledilo. I think the sun is a flower,
that blooms for just one hour.
Zmračilo se je. Na koži sem začutila kristalčke hladu. Iz celine na otok. V burjo. Zamujal je kot ponavadi.

‘Me otroka čakata?’

‘Ne, dal sem jih spat.’