O deklici, ki se je učila od cvetlic in valovala z barvami.

    A children’s story about activating chakras with flowers and their colours.

Življenje nikoli ne stoji na mestu. Nosi nam drugačne trenutke. V kombinacijah, ki jih še ni bilo. Ampak deklica tega ni vedela. Mislila je, da samo njej staro polzi iz rok. In samo njo preseneča novo. Sključeno je nosila svoje telo in pogled usmerjala v tla. Kjer se ne vidi daleč. Njene misli so bile prevečkrat črne. Brez barv.

»Kaj naj storim, da se bom počutila bolj živo?«

Odgovori niso nikoli daleč, ko jih iščemo.

Tudi iz tal lahko pokukajo zakladi. Cvet rdečega hibiskusa ji je zaupal skrivnost. »Med nami se smuka zgodba o preživetju in varnosti. Če želiš zaupati v prihodnost, se ovij v rdečo in bosa stopaj po zemlji.«

Rdeč cvet je bil zdaj čisto tiho, poleg njega je na tleh ležala živordeča ruta. Deklico je močna rdeča barva popolnoma hipnotizirala. Odnesla jo je domov in pred ogledalom opazovala, kako se je njeno telo vzravnalo in pogled dvignil.

Počutila se je bolje. V sebi je začutila pesem. Vendar besed ni bilo od nikoder.  Videla je sliko, pa je ni mogla izliti na papir.

Bosa se je odpravila v naravo. Njen pogled je ujela oranžna lilija. »Oranžna je barva dobrega počutja, užitka in ustvarjalnosti«,  ji je šepetala.  »Če želiš sprejemati druge ljudi, nove izkušnje in nove ideje, se odeni v oranžno.«

Oranžni odsev je ob plapolanju na tla postajal žareče oranžna ruta. Pred ogledalom se ji je po dolgem času zazdelo, da v plesu uživa.

»Ko sem sama, si upam plesati… Želela bi biti tako prepričana vase tudi, ko me kdo gleda.«

Želje komaj čakajo, da se uresničijo, ko jih povemo na glas.

Tokrat ji ni bilo treba iskati cvetlice. Njen pogled je že segal dlje, pred njo se je razprostrlo veliko rumeno polje regrata. Vsak cvet zase je rumeno žarel. Nič sramežljivo, nič tiho. »Nekega dne bom lučka in tisoče mojih padalc bo poletelo, kamor bodo želela. Kopanje v rumeni in zibanje z boki te bo navdalo s  samozavestjo, z občutkom, da sama usmerjaš svoje življenje«, so veselo čebljali rumeni cvetovi.

Ruto, ki jo je našla na polju rumenih cvetov, je odnesla domov in se še sama učila o samozavesti in lastni vrednosti.

Sprehodi v naravi so postali dekličin najlepši del dneva.

Ko se spreminjamo sami, vidimo cel svet drugače.

Ugotovila je, da svet ni več črn, svet je vendar zelen. Vsi odtenki zelene so božali njene oči in srce. Dozdevalo se ji je, da zelena barva poje o ljubezni, veselju in miru. Tokrat ni potrebovala nikogar, da ji pove, kaj mora početi. Njeno telo je samo zaplesalo od veselja, da živi v tako čudovitem svetu.

Bolj kot je v njej raslo veselje do življenja, bolj si je želela imeti prijatelja. »Ne znam se pogovarjati z drugimi, ne znam povedati kar čutim.«

»Katera izmed vas mi lahko pomaga?«

Ko se želimo nečesa naučiti, se vedno pojavi učitelj.

Oglasila se je modra hortenzija. »Vsak moj cvet je sestavljen iz večih tenkočutnih cvetkov, ki se morajo znati pogovarjati med seboj. Če želiš govoriti svojo resnico, se zavij v modrino. Poj, mrmraj in izražaj svoja čustva. Iskreno pogovarjanje in izražanje same sebe ti bo prineslo najboljše prijatelje.«

Sonce na njenih sprehodih je svetilo vedno močneje. Tokrat so jo koraki pripeljali do polja sivke.

Ko se prepustimo, vedno pridemo na pravo mesto.

»Cvetlice so ti pomagale videti že toliko barv, da si danes kar vedela, da moraš k nam. Naša barva ti pomaga videti veliko sliko sveta. Imela boš več domišljije, jasneje boš razmišljala in se hitreje odločala. Ko boš plesala z indigo barvo, zapri oči in glej z notranjim očesom. Nagni se naprej, zdaj te nič več ne drži nazaj.«

»Pridi k nam.« Klicali so jo cvetovi jasmina in njihova belina. V beli so skrite vse barve.

»Ti si sedaj zmožna videti notranjo in zunanjo lepoto. Vidiš sebe in svet, ki te obdaja. Zdaj boš srečna in mirna. Tekaj skozi življenje in ne pozabi, da je lahko vsak tvoj učitelj. Tudi barve in cvetlice.«

In ker življenje nikoli ni na miru, se moramo vedno naučiti kaj novega, da ga lahko razumemo in polno živimo.